ALI JE SISTEM »NORMIRANSTVA« UGODNEJŠI?

Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti je dobiček, ugotovljen kot razlika med prihodki doseženimi z opravljanjem dejavnosti in stroški, ki jih ugotavljamo s pomočjo predpisov o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb.

Na podlagi 3. odstavka 48. člena ZDoh-2, pa se lahko davčni zavezanci, ob izpolnjevanju določenih pogojev, odločijo za ugotavljanje davčne osnove davčnega leta, z upoštevanjem normiranih odhodkov. Normirani odhodki se pripoznajo v višini 80% fakturiranih prihodkov, vendar ne več kot 40.000 EUR, oziroma 80.000 EUR, če je bila v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova, pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za poln delovni čas in sicer neprekinjeno najmanj pet mesecev (59. člen ZDoh-2).

Odločitev, na kakšen način bo ugotavljal davčno osnovo, mora zavezanec sprejeti že ob registraciji, oziroma najpozneje v osmih dneh od dneva vpisa v PRS. Med letom se je ne more spreminjati, zamenjava je možna z novim koledarskim letom.

Ob vstopu v sistem je potrebno upoštevati spremembe ZDoh, ki veljajo od 1.1.2018 dalje, predvsem prihodkovni limit, saj se skladno z devetim odstavkom 48. člena v prihodke iz dejavnosti, ugotovljene po pravilih o računovodenju, poleg primerov iz 1. točke 9. odstavka citiranega člena, štejejo tudi prihodki iz dejavnosti povezanih oseb (2. točka 9. odstavka 48. člena), razen v primerih, ko zavezanec dokaže, da glavni ali eden od poglavitnih razlogov za shemo poslovanja ni izpolnjevanje pogojev za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih dohodkov (dokazno breme je na zavezancu).

Načeloma naj bi bil sistem ugotavljanja davčne osnove s pomočjo normiranih stroškov primernejši za tiste, ki opravljajo različne storitvene dejavnosti in nimajo visokih stroškov v zvezi z nabavo materiala, blaga, ne nabavljajo osnovnih sredstev, nimajo vzdrževanih družinskih članov ali dosegajo dohodke iz naslova opravljanja dejavnosti kot »popoldanci«. Seveda pa zapisano vedno ne drži, zato je potrebno pred sprejemom odločitve izdelati predračun davčne osnove z upoštevanjem dejanskih odhodkov in morebitnih olajšav ter ga primerjati s sistemom ugotavljanja odhodkov s pomočjo normiranih stroškov.

Ena izmed prednosti, ki jih ponuja sistem normiranih stroškov, je vsekakor poenostavljeno vodenje evidenc, kar pomeni prihranek pri času in denarju; samostojnemu podjetniku ni potrebno predlagati letnega poročila službi AJPES in plačevati javne objave; zaradi enostavnega načina ugotavljanja davčne osnove, je tudi priprava davčnega obračuna enostavnejša; obdavčitev je cedularna. Po drugi strani pa takšna obdavčitev ne omogoča uveljavljanja nobenih olajšav (npr. osebne olajšave, olajšave za vzdrževane družinske člane, olajšave za investiranje, olajšave za zaposlovanje, olajšave za vlaganje v raziskave in razvoj, olajšave za donacije, itd…). Dohodnino od dohodka iz dejavnosti se odmeri po 20% davčni stopnji in sicer vedno, tudi v primeru »izgube«. Šteje se, da je davek dokončen.

Ob zaključku bi rada opozorila, da »prag« za vstop v sistem »normirancev« ni enak »pragu« za vstop v sistem DDV-ja, kajti pri vstopu v sistem DDV-ja, način ugotavljanja »meje« za vstop ni koledarsko leto, ampak obdobje zadnjih 12 mesecev, kar pomeni, da lahko izpolnjujete pogoje za »normirance«, a ste se dolžni identificirati za namene DDV-ja.