CEH, združenje obrtnikov z monopolno pravico

CEH, združenje obrtnikov z monopolno pravico

Zaradi lažjega uresničevanja interesov, zaščito pred tujci, boja proti legalni in nelegalni konkurenci, prenosa znanj z mojstrov na pomočnike in vajence ter ohranitve svojih privilegijev, so se začeli obrtniki združevati v cehe. Cehovska pravila, imenovana tudi »cehovski zakon« so nastala že v 12. stoletju, zapisana so bila v cehovskem registru ali cehovskem pismu. Vsebovala so tri osnovne zahteve: dokazilo o strokovni usposobljenosti mojstra, varovanje skupnih interesov članov ceha in preprečevanje konkurence med mojstri s pomočjo strogih pravil o kvaliteti, številu in prodajni ceni izdelkov.

Do pravega razcveta pride v 14. in 15. stoletju. Praviloma so se mojstri ene obrti združevali v cehe za posamezno mesto, razen v primerih, ko jih ni bilo v isti branži dovolj. V tem primeru je bilo dovoljeno, da se povežejo z istovrstnimi obrtniki sosednjega mesta. Ceh je bil stanovsko in socialno združenje, saj so si mojstri v stiski pomagali in skupaj nastopali ob svečanostih. Stanovsko združenje je označevalo vizualno znamenje imenovano cehovski znak, bandera, pečatnik, pa tudi cehovska skrinjica v kateri so hranili listine svoboščin, sezname članov, izvirnike učnih pisem, pečatnike in podobno. Vlogo socialnega združenja najdemo v številnih šegah, ki so se izoblikovale v tem času. Tako so ob sprejetju novega člana slavnostno odprli cehovsko skrinjico. Razvil se je poseben cehovski ples na katerem so člani, združeni v posamezni ceh uprizarjali svoje delo, kar je bila neke vrste reklama za njihovo dejavnost. Ob pokopu pa so umrlemu članu svetili na poti do groba (Baš 2004: 52-53).

Moralna načela, ki urejajo človekovo vedenje ali vodenje neke dejavnosti, imenujemo etika. Ukvarja se z moralno filozofijo, kaj je dobro za posameznika in družbo. Izhaja iz moralnih zapovedi in norm, sprejetih v določeni družbi in zajema naslednje dileme: kako živeti dobro življenje; naše pravice in odgovornosti; jezik pravilnega in napačnega in moralne odločitve – kaj je dobro in slabo (Pompe 2021: 42).

Gre za združenje z monopolno pravico, ki je samo določalo cene in kvaliteto svojim izdelkom, opredeljeno po cehovskih pravilih, ki jih je odobril vladar ali kraljevi gospod. V cehe so se bili prisiljeni združevati tudi najmanjši obrtniki, saj so bili v nasprotnem primeru obsojeni na propad. V nekaterih cehih pa je bilo članstvo pogoj, pri čemer so imeli prednost člani ožjega ali širšega sorodstva obrtniških mojstrov, sicer pa dečki poštenih staršev, med katere po cehovskih merilih niso spadali Romi, konjederci in krvniki (II. gimnazija Maribor, 2013, str.6-8). Z vidika svobodne trgovine in današnjih moralnih norm velika večina cehovskih pravil ni sprejemljiva, čeprav jim moramo priznati vrsto moralnih načel. Tako so na primer iz članarine in posebnih dajatev izoblikovali obliko socialne pomoči iz katere so ostarelim izplačevali pokojnino, denarno pomoč vdovam in otrokom umrlih. Tu najdemo prve zametke Sklada za podporo starejšim obrtnikom. In čeprav v času cehovstva mojstri niso skrbeli le za prenos znanja na vajence, kajti nadzorovali so jih tudi v zasebnem življenju: niso smeli uživati alkohola, kartati, preklinjati, obrekovati in se družiti z ženami meščanov, najdemo v tem delu zametke mentorstva, mojstrskih izpitov in dualnega sistema izobraževanja.

Zasledujoč načela poklicne etike, so člane ceha, ki niso spoštovali kodeksa in pravil, kaznovali. Včasih z globo, v skrajnem primeru pa tudi z odvzemom obrtnega dovoljenja. Velika večina prekrškov za katere so bili kaznovani se nam zdi v 21. stoletju smešna, saj je bil na primer kaznovan član, ki na sestanek ni prišel primerno oblečen ali ni znal pozdrava. Prav pozdravu, kratkem stavku, ki vzpostavlja medčloveški stik, izraža naklonjenost ali spoštovanje ob srečanju ter predstavitvi, so v času cehov dajali velik poudarek, kajti mojstrov pomočnik, ki je znal pravilno pozdraviti in se predstaviti, je lahko ob težavah v drugem mestu računal na pomoč (Baš 2004: 52).

Cehovske norme, pravila, vedenje in obnašanje so navdihnile številne sodobne umetnike. Pred leti se je Zavod Plavajoče gledališče Ljubljana lotil projekta »Goljufivi peki na obrežju Ljubljanice«, zgodbe, ki pripoveduje o časih, ko se kruh ni podražil toliko, kot se je podražilo žito, a pretkani pek se je znašel po svoje in zmanjšal težo hlebca. Ukana bi uspela, če tržni nadzorniki vsak semanji dan ne bi preverjali teže hlebcev. Če so zaznali , da je bil hlebec prelahek, je najprej sledila denarna kazen, v drugo je moral goljufivi pek na tržni dan nekaj ur presedeti na sramotilni klopi, če ga vse to ni izučilo, pa so ga v tretje v posebni košari imenovani »potapljalka«, mestni biriči namakali v Ljubljanici (Dnevnik 2005).

Obrtna svoboda

Položaj mestnih obrtnikov se je zaradi davkov, vojn, majhne kupne moči in vedno večje konkurence začel slabšati že konec 16. stoletja. Tu prvič naletimo na besedo »šter« oziroma »šušmar«, ki se je obdržala do današnjih dni.

Revolucionarne tehnične iznajdbe so botrovale razvoju industrializacije. Avtonomnost cehov ni ustrezala gospodarskim idejam Marije Terezije in sina Jožefa II. S cesarskim patentnim (zakonom) o rokodelstvu jim je bila leta 1732 odvzeta večina pravic in ustanavljanje novih ni bilo več dovoljeno (II. gimnazija Maribor 2003: 7-8).

Leta 1859 je avstroogrska monarhija sprejela obrtni zakon in uzakonila obrtno svobodo, ki je trajala do leta 1883, ko se je z novelo zakona za »rokodelske obrti« ponovno zahtevala ustrezna kvalifikacija oziroma mojstrski izpit.

Mednarodna trgovina je bila vedno del svetovnega gospodarstva, a vse do leta 1800  vsota svetovnega izvoza in uvoza ni nikoli presegla 10% svetovne proizvodnje. Tehnološki napredek in politični liberalizem pa sta vplivala, da so se začele stvari po letu 1820 hitro spreminjati. Tu najdemo prve zametke oziroma prvi val globalizacije (Bobek 2019:10).

Viri:

Pompe, A. (2021). Inovativno tržno komuniciranje. Ljubljana: GEA College, str. 42

Bobek, V. (2019). Mednarodno poslovanje in financiranje. GEA College, str. 10

Baš, A. (2004). Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Založba mladinska knjiga, str. 52-53

II. gimnazija Maribor. Srednjeveška mesta v Evropi in na Slovenskem. Pridobljeno s https://dijaski.net/gradivo/zgo_ref_srednjeveska_mesta_v_evropi_na_slovenskem_01

II. gimnazija Maribor. Reforme Marije Terezije in Jožefa II. Pridobljeno s https://dijaski.net/gradivo/zgo_ref_reforme_marije_terezije_in_jozefa_ii_01

Dnevnik. Goljufivi peki na obrežju Ljubljanice. Pridobljeno s https://www.dnevnik.si/135698