INTERESNO ZDRUŽEVANJE

Večjega posluha za združevanje obrtnikov ni imela država tudi v prvi polovici 19. stoletja. Deloma so njihove interese zastopale kmetijske družbe. Do vidnejšega napredka pride leta 1837, ko so v Ljubljani ustanovili podružnico graškega Združenja za spodbujanje obrtnega duha in za pospeševanje obrtne dejavnosti. Za to je vsekakor zaslužen takratni ljubljanski župan Janez Nepomuk Hradecky, ki je bil že pred letom 1820 član Kmetijske družbe, pozneje pa tudi član Notranjeavstrijskega društva za obrt in industrijo (Kidrič 2013).

Združenje  si je prizadevalo za koristi obrti, spodbujalo strokovno šolstvo in v Gradcu izdajalo strokovno glasilo. S pomočjo navedenega združenja in trgovinske komisije za Kranjsko so leta 1843 začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, prvi periodični časopis namenjen za pomoč obrtnikom v slovenskem jeziku (Mrak 2013).

V obdobju od 1838 do 1844 so organizirali tri industrijsko-obrtne razstave, z začetkom delovanja trgovinsko-obrtnih zbornic leta 1850 pa je združenje vse bolj izgubljalo na pomenu in sčasoma prenehalo delovati (Jarc 2009: 19).

Vsak posameznik skriva v sebi ustvarjalni potencial, ki se z delom v skupinah poveča (Pompe 2021: 9).

Zbornica za trgovino, obrt in industrijo ter zametki sekcij

Zbornica za trgovino, obrt in industrijo je bila ustanovljena leta 1850. Vzporedno s tem je vlada ustanovila mrežo zbornic sestavljeno iz voljenih predstavnikov trgovine, obrti, industrije in rudarstva. Njihova naloga je bila spremljanje gospodarskega razvoja, sporočanje vladi želje in mnenja obrtnikov in trgovcev ter dajanje pobud za razvoj gospodarske politike. Zbornice so bile krajevno pristojne za vodenje registra trgovskih in obrtnih podjetij in bile pristojne za podajanje mnenj pred podelitvijo novih obrtnih dovoljenj. V okviru zbornic so delovale sekcije za posamezna področja, kar se je ohranilo do današnjih dni. V prvih desetletjih delovanja so se držale smernic, ki jih je določala državna uprava, kar je negativno vplivalo na razvoj dejavnosti. Po uveljavitvi obrtnega zakona leta 1859 pa so postale aktivnejše. Zbornica v Ljubljani je ponujala obrtnikom celo različne finančne podpore. Največji pomen Zbornice trgovine, obrti in industrije pa vidim v tem, da si je prizadevala za strokovni napredek obrtnikov in njihovo strokovno izobraževanje, saj je bila med glavnimi pobudniki za ustanovitev obrtne šole v Ljubljani, ki se je do leta 1917 razvila v srednjo tehniško šolo (Jarc 2009: 19).

Zadružništvo, oblika socialno-ekonomske samopomoči

Leta 1859 je bil sprejet nov obrtni zakon. Določbe so slonele na liberalnih načelih. Po petdesetletnem presledku je dobila obrt na Slovenskem enotno pravno podlago in enake strokovne organizacije. »Bitka cehovstva proti liberalizmu je bila končana«, je zapisala etnologinja Ljudmila Bras (Bras1988-1990: 210).

Obrtni red, ki je uveljavil obrtno svobodo pa obrtništvu ni bil v prid, saj je obrt lahko odprl vsakdo, tudi če za to ni bil ustrezno izučen. Gospodarski položaj obrtnikov se je poslabševal tudi zaradi pritiska tehnične revolucije, prihoda železnice in uvoženih izdelkov. Obrtniki so iskali rešitev v zadružništvu, kjer se je akumuliral kapital in proizvodnja (Jarc 2009: 19). Prvo znano obrtniško prodajno zadrugo na Slovenskem so ustanovili leta 1826 mizarji v Ljubljani, za ustanovitev prve obrtniško kreditne zadruge, imenovane Obrtno pomožno društvo v Ljubljani oziroma pomožne blagajne za obrtnike in rokodelce, pa je zaslužen ljubljanski rokavičar Janez Nepomuk Horak. Glavni cilji, ki jih je zasledovala obrtno kreditna zadruga so bili: spodbujanje članov k varčevanju ter jim v stiski pomagati s posojili. Zadruga pa je imela tudi socialno noto, saj je podpirala obubožane člane, njihove vdove in sirote in prispevala nekaj denarja za nabavo učil za revne rokodelske otroke. Leta 1873 je bil izdan zadružni zakon, pravna podlaga za obrtno zadružništvo.

Propadanje obrti na Slovenskem se je zaustavilo v zadnji četrtini 19. stoletja. Obrtniki so spremenili način dela, se prilagodili novim razmeram, začeli uporabljati preproste stroje in se vse bolj začeli ukvarjati s storitvami in popravili.

Izhajajoč iz cehovske tradicije so proti koncu 19. stoletja začeli obrtniki ustanavljati prostovoljna društva.

Najpomembnejši dogodki, ki so zaznamovali začetek 19. stoletja so bili: ustanovitev Deželne zveze obrtnih zadrug v Ljubljani leta 1903, ustanovitev Zveze obrtnih zadrug za Spodnjo Štajersko v Celju leta 1913, ustanovitev Deželnega zavoda za pospeševanja obrta na Kranjskem leta 1910. Vse navedene ustanove so se zavzemale za ustanavljanje obrtnih šol in organizacijo strokovnih tečajev, s ciljem dviga kvalitete dela. Leta 1919 je slovenska narodna vlada zavod preimenovala v Urad za pospeševanje obrti in delovanje razširila na celotno slovensko ozemlje. Žal je bil zelo neučinkovit, zato je trgovsko-obrtna zbornica z lastnimi sredstvi ustanovila Zavod za pospeševanje obrta v okviru zbornice. Leta 1922 je v Sloveniji delovalo 60 različnih obrtnih zadrug in združenj obrtnikov, ki so se leta 1927 združili v Vrhovni obrtniški svet. Članstvo v obrtniških strokovnih združenjih je bilo obvezno in v zadnjih letih pred vojno je bilo na Slovenskem 25 tisoč obrtnikov združenih v 168 strokovnih obrtniških združenj ter 54 drugih združenj. Živahen obrtniški utrip je preprečila vojna (Jarc 2009: 20-21).

LITERATURA IN VIRI:

Pompe, A. (2021). Inovativno tržno komuniciranje. Ljubljana: GEA College, str. 9.

Jarc, M. (2009). Rokodelstvo in obrt v »starih časih«. Štiri desetletja organizacije obrtnikov in podjetnikov Slovenije. Ljubljana: Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, str.19-21.

Bras, L. (1988-1990). Rokodelstvo in obrt. Slovenski etnograf. Letnik 33/34, str. 210. Pridobljeno s https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CT6X0PQ0

Kidrič, F. (2013). Hradecky, Janez Nepomuk (1775-1846). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Pridobljeno s https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi237908/

Mrak, Andrej (2013). Nekoč so na Slovenskem prebirali “Novice" (2. del). MMC RTV SLO. Pridobljeno s https://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/nekoc-so-na-slovenskem-prebirali-novice-2-del/312632