PELIKANOVA GALERIJA IN MUZEJ

Družinska tradicija

Starša mojstra Pelikana sta bila po rodu Čeha, s fotografijo pa sta se začela ukvarjati v Pragi, ki je takrat veljala za fotografsko zelo razvito mesto. Kar trije Pelikanovi rodovi so se ukvarjali s fotografijo.

V tistih časih ni bilo tako enostavno začeti opravljati dejavnost kot danes, zato sta se pelikanova starša preselila v Trbiž, kjer je bilo prosto mesto za odprtje fotografske obrti. Tu se je mladi Josip pri očetu Antonu izučil fotografske abecede.

Po materini smrti 1892 in očetovi ponovni poroki se je družina 1894 preselila v Idrijo. Josip, očetov vajenec, se je pridno učil, v letih 1905-1908 pa je znanje nadgrajeval pri vrhunskih mojstrih fotografije v Gradcu, na Dunaju in v Pragi.

Josipova življenjska pot

Po odsluženi vojaščini je na sokolskem nastopu v Brežicah spoznal dekle, se z njo leta 1910 poročil in v Brežicah odprl skromen fotografski atelje. Pelikan pa ni bil le mojster obrti, ampak je imel velik umetniški čut. Tako je že leta 1910 pripravil v Idriji samostojno fotografsko razstavo, kar je bila odskočna deska za razvoj njegove uspešne kariere.

Leta 1912 si je v Idriji postavil novo hišo z ateljejem in se popolnoma osamosvojil. Tu je dočakal 1. svetovno vojno, bil mobiliziran, po končani vojni pa se je ponovno vrnil v Idrijo, a le za kratek čas, saj se je zaradi nesoglasij s fašisti odselil v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Najprej v Žiri, od tam pa v Osjek. Po neuspešnih začetkih v Osjeku, je delal nekaj mesecev v Brežicah, leta 1920 pa se za stalno naselil v Celju, odkupil hišo prof. Jarca, katere se je z dvoriščne strani držal stekleni atelje bivšega celjskega fotografa Johanna Martina Lenza. Tu je ustvarjal do smrti.

Pelikan kronist, umetnik, podjetnik

Obrtno dovoljenje za opravljanje fotografske dejavnosti je dobil 4. maja 1910 in za tem 67 let opravljal vlogo vizualnega spomina svojega okolja. Na ta račun imajo meščani Celja obsežno zbirko kvalitetnih fotografskih posnetkov, ki priča o razvoju in zgodovini mesta. Normalno, da to delo ni bilo plačano, opravljal ga je zaradi navdušenja, pa tudi lastne promocije, saj je tako računal, da bo bolj prepoznaven in bo privabil v atelje več strank. Mestni veljaki so cenili Pelikanovo delo, zato so mu dovolili, da se je lahko s kolesom prevažal tudi po zaprtih prostorih. Na ta način je bil mobilen, hitrejši, lažje je ustregel željam strank….

S kolesom je obiskoval okoliška zdravilišča in tam fotografiral, saj so si toplice lahko privoščili le premožni ljudje in tako si je tudi Pelikan odrezal nekaj rezin od tega kolača.

Seveda pa to še ni vse. V tistih časih si je le malokdo lahko privoščil avtomobil. Normalno, da ga tudi Pelikan ni imel, a ga je najel, da so se lahko ljudje brezplačno zapeljali z njim čez Celje, seveda pod pogojem, da so se za tem fotografirali v njegovem ateljeju.

Pelikan je sprejemal v uk vajence in izšolal ogromno odličnih fotografov. Bil je začetnik industrijske in reklamne fotografije.

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.

(Antoine Jean-Baptiste Marie Roger de Saint-Exupéry )

Originalni stekleni fotografski atelje, zgrajen leta 1899, v katerem je od konca prve svetovne vojne deloval mojster Pelikan, je danes kulturni spomenik državnega pomena in edini ohranjeni primer tovrstnega steklenega fotografskega ateljeja v Sloveniji in eden redkih v Evropi.

Normalno, da atelje zgrajen leta 1899 ustreza takratnim standardom in gabaritom in če tako na hitro pogledaš, pa nisi še kak poseben ljubitelj fotografije, si misliš: » Ma kaj sploh tukaj iščemo?!« Po moje zato, da se kaj naučimo: kakšno mojstrovo poslovno potezo ali mogoče sodobnejši prijem Muzeja novejše zgodovine Celje… Prav slednji so s ponudbo portretnega fotografiranje v stari tehniki, izposojo kostumov, spominki…. naredili odlično marketinško potezo, …. Verjamem, da ste zagotovo dobili kakšno idejo!

Iskrena hvala vsem, ki ste se potrudili s fotografiranjem, poslali posnetke in tudi drugače poskrbeli za promocijo dogodka.