PREDNOSTI IN SLABOSTI MINIMALNE PLAČE, razlika med Slovenijo in Avstrijo

Konec lanskega leta, 24. decembra 2018, je bil v Uradnem listu RS, št. 83/2018 objavljen Zakon o spremembah zakona o minimalni plači (v nadaljevanju: ZMinP-B), ki na novo določa minimalno plačo, kot seštevek zneska minimalnih življenjskih stroškov, povišanih za 20% ter zneska davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost za delavca, ki v davčnem letu, v katerem se določi višina minimalne plače, ne uveljavlja olajšav za vzdrževane družinske člane skladno z zakonom, ki ureja dohodnino, in ki razen minimalne plače in regresa, določenega z zakonom, nima drugih obdavčljivih dohodkov, ki bi vplivali na višino splošne olajšave. Neglede na zapisano zakonsko definicijo, pa se upoštevaje rast cen življenjskih potrebščin, gibanje plač, gospodarske razmere oziroma gospodarsko rast in gibanje zaposlenosti, minimalna plača določi tudi v višjem znesku. Tudi slednji je limitiran, saj ne sme biti višji od seštevka zneska minimalnih življenjskih stroškov, povišanih za 40% ter zneska davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost za delavca, ki v davčnem letu, v katerem se določi višina minimalne plače, ne uveljavlja olajšav za vzdrževane družinske člane skladno z zakonom, ki ureja dohodnino, in ki razen minimalne plače in regresa, določenega z zakonom, nima drugih obdavčljivih dohodkov, ki bi vplivali na višino splošne olajšave.

Kot vsaka nova stvar, tudi zakomplicirana definicija, zapisana v 3. členu ZMinP-B, ni bila z navdušenjem sprejeta, višina minimalne plače v prehodnem obdobju, določena v 5. členu ZMinP-B, ki znaša za leto 2019 886,63 EUR, za leto 2020 pa 940,58 EUR, pa je postala predmet razprav med delodajalci in delavci.

Na vprašanje: »Kakšna država je Slovenija? Socialna ali socialistična?«, odgovarja predsednik državnega sveta Alojz Kovšca takole: »Dva milijona Slovencev – dva milijona odgovorov. Gospodarstveniki so na seji zagovarjali interese gospodarstva in izpostavljali domino efekt dviga minimalne plače, iz katere je bil izločen dodatek za minulo delo. Trdili so, da se zmanjšuje možnost dodatnega nagrajevanja tistih, ki delajo več, po drugi strani pa starejši delavci postajajo predragi in nekonkurenčni. Po njihovem mnenju imamo v Sloveniji kar nekaj panog, kjer je ob visoki delovni intenzivnosti nizka dodana vrednost ter veliko število starejših delavcev. Če se v gospodarskih družbah iz te panoge (ena od takih je npr. Odeja Škofja Loka) sledi zakonu o minimalni plači, bo najverjetnejša posledica brezposelnost. Podjetje namreč ne bo sposobno izplačevati plač pretežno starejšim delavkam, ker dodana vrednost njihovih proizvodov ne omogoča preživetja na trgu. Po eni strani torej govorimo o socialnem podjetništvu in ga poskušamo uvajati, govorimo o neugodni starostni strukturi delavcev, o ljudeh s posebnimi potrebami, poskušamo ohranjati vsa delovna mesta, ki jih le moremo, po drugi strani pa s splošnim dvigom minimalne plače ta delovna mesta ogrozimo. Tako pravijo delodajalci.« (Vir: Demokracija, julij 2019, str. 22)

Bistričan Alojz Kovšca, predsednik državnega sveta

In njegovo razmišljanje o tem, kdo so zagovorniki dviga minimalne plače: »Zagovorniki dviga minimalne plače so predstavniki sindikatov. S predstavniki delodajalcev stojijo na različnih bregovih. Na žalost odsotnost pravega socialnega dialoga onemogoča kompromisne rešitve. Če moramo z zakonom o minimalni plači, ki je uravnilovka, pokriti celotno gospodarstvo, ne upoštevamo različnih pogojev po posameznih panogah. V Sloveniji imamo zelo uspešna podjetja z visoko dodano vrednostjo in ta praviloma ne izplačujejo minimalnih plač. Seveda imamo tudi podjetja, ki se ne obnašajo družbeno odgovorno in bi lahko izplačevala višje plače, kot je minimalna, pa jih ne. S tem, da čezmerno izkoriščajo delovno silo, se pravzaprav gibljejo proti slepi ulici. V razmahu gospodarske rasti in visoke zaposlenosti se bodo prej ali slej srečala z izgubo kadrov. Imamo pa tudi tretjo vrsto podjetij, ki s svojim nivojem produktivnosti težko izplačujejo več kot minimalne plače. Takšna podjetja so praviloma zunaj urbanih centrov, tam, kjer že itak primanjkuje delovnih mest. Vse skupaj spravljati na isti imenovalec je nemogoče. Zdi se mi, da sindikati pri zagovarjanju enakega pristopa za celotno gospodarstvo naredijo več škode kot koristi. Osebno sem privrženec stimulacije tistih delodajalcev, ki so pošteni do svojih delavcev, ker pozitivna stimulacija praviloma daje boljše rezultate kot prisila in uravnilovka. Upam si trditi, da se odnosi med delodajalci in delavci v Sloveniji razvijajo v pozitivni smeri. Čedalje bolj postajamo partnerji in čedalje manj podobni stereotipu razrednih sovražnikov, od katerega se sindikati nikakor nočejo posloviti. Malo je govora o priznanjih, ki jih za svoje družbeno odgovorno delo prejmejo dobra podjetja in to ne le od delodajalskih organizacij, temveč tudi od neodvisnih institucij. Eno takih priznanj je znak odličnosti. Pridobi ga podjetje, ki v vseh sferah svojega delovanja igra pošteno igro – tako do delavcev kot do okolja, države in poslovnih partnerjev. Če je uravnilovka bližnjica, je nagrajevanje pozitivnih primerov daljša, vendar bolj varna pot.« (Vir: Demokracija, 11. julij 2019, str. 22, celoten intervju bo objavljen na spletni strani Demokracije)

Alojz Kovšca je bil letošnjega maja osrednji gost oddaje Bistriški utrinki. Posnetek je na voljo na spletu.

Za nekoliko daljši uvod sem si izposodila odgovore na vprašanja in razmišljanja gospoda Kovšce v zvezi z minimalno plačo ter poglede z različnih vidikov, pravzaprav bi lahko rekli, da gre za SWOT analizo minimalne plače kot nam je znana, kajti poznavanje zakonske definicije minimalne plače, uravnilovke, ki jo velikokrat prinese in način samega obračuna plač, ni primerljiv z avstrijsko zakonodajo.

Na predavanju »Avstrija, odskočna deska za internacionalizacijo«, letošnjega 13. junija, nas je mag. Milan Breznik opozoril, da ima Avstrija skoraj 600 kolektivnih pogodb, kar nas je osupnilo, saj ob takšni številki človek vedno pomisli, da gre za veliko birokracijo. Dejstvo pa je, da v Avstriji ne poznajo takšne ureditve minimalne plače kot jo poznamo mi. Minimalni znesek plače ni zakonsko določen, ampak je posebej dogovorjen med delavci in delodajalci s posamezno kolektivno pogodbo. Tudi kolektivne pogodbe niso takšne kot naše, ki poznajo osem tarifnih razredov, ampak so bistveno bolj zakomplicirane. Tarifni razredi zasledujejo strokovnost, ki je zelo razdelana. In prav slednje nam povzroča kopico težav pri obračunu plač ob napotitvah v sosednjo Avstrijo, saj nam enostavno ta sistem ni domač. Dejstvo pa je, da moramo ob napotitvi delavcev izplačati vsaj minimalno plačo, ki jo določa posamezna kolektivna pogodba, saj so kazni za nespoštovanje izjemno visoke.

Za primer naj navedemo, da je npr. najnižja urna postavka za električarja in sicer za priučenega delavca 11,29 EUR na uro. To je osnovna urna postavka. Pri obračunu pa je potrebno upoštevati še vse ostale dodatke, ki jih predpisuje posamezna kolektivna pogodba ter tudi kraj opravljanja storitve, v kateri avstrijski deželi se je delo opravljalo, saj se urne postavke razlikujejo med posameznimi zveznimi deželami (imajo enak sistem kot Švica). V primeru nespoštovanja predpisanega, lahko avstrijski nadzorni organ enostavno prepove delo delavca, katerega urna postavka ni ustrezala vsem predpisanim pogojem in izreče kazen.

Velikokrat podjetja pred pričetkom opravljanja storitev pozabijo pravočasno zaprositi za Evropsko potrdilo in si pridobiti A1 za napotene delavce. Rok za izdajo Evropskega potrdila je sorazmerno kratek (5 dni od dneva prejema popolne dokumentacije), zna pa se zaplesti pri pridobivanju A1, kajti del A1-monterji, serviserji, prevozniki, gredo preko eVem portala, ostali pa še vedno v klasični obliki.

In zakaj je pomembno, da si pravočasno pridobimo A1? Normalno, da ne bomo plačali kazni, pa tudi zato, ker delavci pred napotitvijo velikokrat vprašajo, kdaj bodo morali začeti plačevati dohodnino v Avstriji, saj je prav ta informacija v veliko primerih ključnega pomena ali bodo ponujeno delo sploh sprejeli ali ne in ali se bodo sploh strinjali z napotitvijo.

Obveznost plačila dohodnine za delavce določa mednarodna konvencija med Slovenijo in Avstrijo, v 15. členu poglavja »Osebni prejemki«:

»1.V skladu z določbami iz 16., 18., 19. in 20. člena se plače, mezde in drugi podobni honorarji, ki jih prejema rezident države pogodbenice iz zaposlitve, obdavčijo samo v tej državi pogodbenici, razen, če se zaposlitev opravlja v drugi državi pogodbenici. Če se zaposlitev opravlja v drugi državi pogodbenici, se lahko takšni honorarji, obdavčijo v tej drugi državi.
2. Kljub določbam 1. odstavka se honorar, ki ga prejme rezident države pogodbenice iz zaposlitve v drugi državi pogodbenici, obdavči samo v prvi omenjeni državi, če:
a) prejemnik prebiva v drugi državi v obdobju ali obdobjih, ki ne presegajo skupno 183 dni v koledarskem letu; in
b) se honorar izplača oziroma ga izplačajo v imenu delodajalca, ki ni rezident druge države pogodbenice; in
c) honorarja ne plačuje stalna poslovna enota ali stalna baza, ki jo ima delodajalec v drugi državi.
3. Kljub gornjim določbam tega člena se honorar iz zaposlitve na ladji ali letalu, s katerim opravlja prevoze v mednarodnem prometu podjetje države pogodbenice, obdavči samo v državi pogodbenici, v kateri se nahaja sedež dejanske uprave podjetja.«

Makerspace Celovec, kjer start-upi začenjajo svojo pot…..

Na vprašanje, glede obračuna prispevkov za minulo delo, pa svetovalka Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije Zdenka Bedekovič, pojasnjuje: » V Avstriji je delovna doba odvisna od kolektivne tarife, pri gradbincih delovna doba ni merodajna, pri avtoprevoznikih pa je merodajna. Po avstrijskih pravilih je dodatek za delovno dobo zajet v kolektivni tarifi, a se razlikujejo kot rečeno po kolektivnih pogodbah. Teh pa je v Avstriji veliko in se razlikujejo po posameznih deželah. Gre za dve različni zakonodaji, ki imata drugačno postavljena zakonska določila glede delovne dobe in ni nobenih podobnosti med zakonodajama. »

In ne pozabite ! Ob izdaji potrdila A1 se zavarovalna osnova spremeni avtomatsko na 002 (razen v izjemnih primerih), nazaj pa jo je potrebno vzpostaviti ročno.

Naj vas ob zaključku le še spomnim, da je potrebno ob vsaki napotitvi poskrbeti tudi za »uskladitev« pogodbe o zaposlitvi oz. pripravo aneksa v zvezi z napotitvijo. Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) obravnava »Opravljanje dela v tujini in položaj delavcev, napotenih na delo v RS« v poglavju VII. Posebnih določb. V 208. členu splošne pogoje v zvezi z napotitvijo, v 209. členu pa posebnosti pogodbe o zaposlitvi, ki jo skleneta delavec in delodajalec zaradi opravljanja dela v tujini. V primeru, ko je delavec napoten v tujino, mora pogodba o zaposlitvi poleg obveznih sestavin po ZDR-1 vsebovati še določila o:

• trajanju dela v tujini,
• praznikih in dela prostih dnevih,
• minimalnem letnem dopustu,
• višini plače in valuti, v kateri se le-ta izplačuje,
• dodatnem zavarovanju za zdravstvene storitve v tujini,
• drugih prejemkih v denarju ali naravi, do katerih je delavec upravičen za čas dela v tujini,
• načinu zagotavljanja in uresničevanja pravic v zvezi s plačilom za delo in drugimi prejemki, ki so v skladu s predpisi države, v kateri se delo opravlja, zagotovljeni drugače, vendar najmanj v obsegu, kot ga zagotavlja ZDR-1 oziroma ugodneje
• pogojih vrnitve v Slovenijo.

Pri tem ne spreglejte tudi drugega odstavka 209. člena ZDR-1, ki napotuje na drugačne rešitve v zvezi z višino in valuto plače ter dodatnem zavarovanju za zdravstvene storitve ali po domače povedano: v državah, kjer imajo nižje urne postavke kot v Sloveniji, uporabimo slovenske urne postavke, v državah, kjer imajo višje urne postavke kot mi, pa smo dolžni spoštovati zakonodajo države v katero je delavec napoten (Avstrija ima višje urne postavke kot mi).