PRVI ZAMETKI OBRTI NA SLOVENSKEM

Meje države Slovenije, kot jo poznamo od leta 1991 dalje, so se skozi stoletja spreminjale in za predstavitev razvoja obravnavane organizacije, ki združuje podjetnike in obrtnike na Slovenskem, bi bilo tridesetletno obdobje vsekakor premalo, kajti rokodelstvo in obrt na Slovenskem se ponašata s častitljivo tradicijo. Njuna zgodovina je neločljivo povezana s človeško kulturo in civilizacijo. »Predstavlja nosilni sestavni del kulturnega in civilizacijskega razcveta človeštva na zemlji in jo lahko brez pretiravanja označimo kot enega najobsežnejših področij človeške dejavnosti v boju za obstoj. Najbolj jasno se to pokaže, ko vidimo, da večina ljudstev pred nami in veliko ljudstev našega planeta vse do današnjih dni niso presegla obrtnih osnov in mej svojega gospodarsko tehničnega obstoja«, so ob štiridesetletnici delovanja obrtno-zborničnega sistema Slovenije, uvodoma zapisali avtorji prispevka »Rokodelstvo in obrt v »starih časih« (Jarc 2009: 17).

ZGODOVINA OBRTI JE NELOČLJIVO POVEZANA S CIVILIZACIJO

Izhajajoč iz konteksta narodnostnega ozemlja poseljenega s Slovenci in drugimi narodi, ki so živeli na področju Slovenije, pa z gotovostjo lahko zapišemo, da zametki podjetništva segajo v obdobje grško-rimske civilizacije. Pod rimsko vladavino se je še posebej razvijalo rudarstvo in topilničarstvo v rimski provinci Norik, ki je obsegala današnje dežele Slovenije in Avstrije.

Slika 1: Provinca Norik.

Na geografskem območju narodnostnega ozemlja Slovencev so skozi stoletja zarisale državne meje številne države, z lastno vladavino, zakoni, ustavo, policijo, oboroženimi silami in davčnimi pravili. In prav davčna pravila in davki so odigrali odločilno vlogo pri razvoju in pospeševanju ali zaviranju obrti in podjetništva. Iz praktičnih potreb se je vzporedno razvijal računovodski sistem. Enostavno knjigovodstvo, sistem, ki ga je v petem stoletju pr. n. š. uporabljal starogrški filozof in matematik Zenon, so poznali že Babilonci, natančneje pa so ga izpopolnili Rimljani. Obsegal je vodenje evidenc o začetnih stanjih, prejemkih, izdatkih in končnih stanjih. Obvezna pa je bila tudi letna inventura. Maruša Taurer je v diplomskem delu »Razvoj računovodstva v anglosaškem svetu in pri nas« zapisala: «Kot je dejal Chatfield: «Zenon ni vodil evidenc, da bi poročal drugim, izračunaval višino davkov ali da bi si z njimi pomagal pri določanju in maksimiranju dohodka, temveč preprosto zato, da je razkril izgube zaradi kraj, prevar in neučinkovitosti…«(Taurer 2003: 3).

Zapis gospodinjskih izdatkov in prihodkov, ki jih je glava družine v Rimu zapisoval v dnevnik, imenovan »adversaria«, vsak mesec pa še v blagajniško knjigo »codex accepti et expensi«, je služil za pripravo rednega letnega poročila o sredstvih in obveznostih. Na osnovi zapisanega izhaja, da blagajniško poslovanje izvira še iz rimskih časov in se do današnjih dni kot evidenca ni spremenilo. Z modernizacijo, razvojem in nadgradnjo računovodstva je le izgubilo na pomenu, kajti za časa rimskega imperija je letno poročilo sestavljeno s pomočjo blagajniške knjige služilo za obdavčitev in celo določitev državljanskih pravic. Na tem mestu se strinjam z avtorji internega gradiva »Osnove računovodstva«, ki so ga za potrebe študentov Centra višjih šol GEA College pripravili leta 2005, da lahko Rimske gospodinjske izdatke primerjamo z današnjimi denarnimi pretoki med gospodinjstvom in samostojnim podjetnikom. Ob tem se mi poraja razmišljanje, da se tudi vodenje državnega proračuna ni bistveno spremenilo od tistih časov, kajti državne evidence v rimskem času so temeljile na »codex accepti et expensi«, torej evidenci prejemkov in izdatkov, ki jih je nadziral »quaestor«, ki je poleg tega upravljal tudi državno blagajno in plačeval vojsko. Državni računi so bili redno revidirani. »Quaestor« je bil odgovoren rimskemu senatu. Prav tako današnji državni proračun temelji na »pritokih in odtokih« in ne na principu »fakturirane realizacije«. Napaja se z davki, iz proračuna se financirajo javne službe, podvržen je reviziji (GEA College 2005: 35).

Slika 2:»codex accepti et expensi«

POMEMBEN DEJAVNIK PRI RAZVOJU MEST IN GOSPODARSTVA

Zgodnji srednji vek je zaznamoval cesar Karel Veliki z gospodarskimi in denarnimi reformami, saj je ukinil denarni sistem, ki je temeljil na zlatem »suju« in uvedel nov denarni standard, »karolinško livro«, ki je temeljila na funtu srebra, vrednem 20 »sujev« oziroma 240 »deniejev«, a je bila zgolj obračunska valuta in se ni nikoli kovala. Prav zaradi slednjega je bila še toliko bolj pomembna postavitev in uzakonitev načel računovodstva v  neurejeni zbirki zakonov in predpisov Capitulare de villis, objavljeni leta 802, na podlagi katerih so morali vsi lokalni vladarji dokumentirati vse svoje dohodke in izdatke.

Pri razvoju rokodelstva in obrti pa je odigral odločilno vlogo cesarjev ukaz, da mora vsak pomembnež, ki se naseli v naših krajih, s seboj pripeljati najmanj trideset obrtnikov in tako so se v naših krajih naselili številni nemški obrtniki, ki so s seboj prinesli nova znanja, nove spretnosti in orodja. Ideji so pozneje sledili nemški škofje, grofi in ostalo plemstvo pa tudi Brižinski škofje.

Sprva se je z rokodelstvom ukvarjalo večinoma kmečko prebivalstvo na podeželju, v času, ko ni bilo poljskih del, z nastajanjem gradov pa se je začela razvijati prigrajska obrt. Slovenski narod je postajal vse bolj podjetniško naravnan. K temu je nedvomno pripomoglo geografsko področje, ki smo ga zgodovinsko naseljevali Slovenci. Odlična logistična pozicija, stičišče trgovskih poti med slovanskimi, germanskimi, romanskimi in ogrskimi narodi, je postala zanimiva za tuje vlagatelje. Okrog gradov in cerkva so začela nastajati sejemska središča. Izključno pravico za opravljanje obrti so dobila mesta in trgi (Jeraj 2020: 74).

Kljub temu pride do vidnega gospodarskega in kulturnega razvoja mest na Slovenskem šele v drugi polovici 18. stoletja, kajti vse bolj centralizirana država v 17. stoletju še ni poznala tako učinkovite in načrtne gospodarske politike, da bi z njo zmogla uspešno napolniti državno blagajno. Pri tem je zasledovala cilj, da se denar za potrebe političnih in vojaških načrtov čimprej steče v državno blagajno, kar je skušal vladar nadomestiti s povezovanjem svojih dežel s severnoitalijanskimi pokrajinami. Sčasoma so italijanski poslovneži prevladali in obvladali skoraj celotno slovensko tržišče, saj jim je dajal vladar proti vnaprejšnjemu plačilu v zakup tudi monopolne pravice imenovane »apalt« nad nekaterimi dejavnostmi in proizvodi, kot so izvoz živega srebra, govedo, vosek, med, platno, les, uvoz morske soli in tobaka… Konec 17. stoletja pride do ustanavljanja prvih grosistov, specializiranih trgovcev, ki so bili običajno neposredno podrejeni deželnemu knezu. Na podlagi posebnega privilegija so se ukvarjali s trgovino na veliko, kajti trgovina na drobno jim ni bila dovoljena. Velikokrat pa so se ukvarjali tudi z bančništvom in špedicijskimi posli. Obvladovali so jih italijanski priseljenci, ki jih je v naše kraje privabil razvoj rudarstva, fužinarstva in priložnost, ki so jo zaznali v trgovanju oziroma posredovanju trgovine med Panonsko nižino in Italijo ter organiziranju prodaje domačih izdelkov, zlasti platna. Na njihov razvoj in širjenje je odločilno vplivala razglasitev Trsta in Reke, leta 1719, za svobodni pristanišči (Cvirn, Vidic 1999: 180-181).

Viri:

Jeraj, M. (2020). Podjetništvo Temelji. Ljubljana: GEA College, str. 74

Jarc, M. (2009). Rokodelstvo in obrt v »starih časih«. Štiri desetletja organizacije obrtnikov in podjetnikov Slovenije. Ljubljana: Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, str.17

Cvirn, J. Vidic, M. (1999). Ilustrirana zgodovina Slovencev. Trgovci in mesta. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, str. 180-181

Taurer, M. (2003). Razvoj računovodstva v anglosaškem svetu in pri nas (diplomsko delo). Univerza v Ljubljani Ekonomska fakulteta, Ljubljana, str.3

GEA College. (2005). Osnove računovodstva (skripta). GEA College, Center višjih šol, d.o.o., Ljubljana, str. 35