SPREMEMBA UREDBE O DAVČNI OBRAVNAVI POVRAČIL STROŠKOV IN DRUGIH DOHODKOV IZ DELOVNEGA RAZMERJA

V Uradnem listu št. 87 z dne 24.6.2022 je bila objavljena Uredba o spremembah Uredbe o davčni obravnavi stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: uredba), ki prinaša spremenjen 3. in 5. člen Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08, 63/17, 71/18, 104/21 in 114/21) in se uporablja od 1.7.2022 dalje.

Spremenjen 3. člen uredbe, ki po novem glasi: «Povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine 0,21 eura za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela za vsak dan prisotnosti na delu, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča«, zvišuje višino nadomestila stroškov prevoza na delo in iz dela iz dosedanjih 0,18 EUR/km na 0,21 EUR/km.

Spremenjeni 5. člen uredbe, ki po novem glasi: »V primeru, da delojemalec uporablja lastno prevozno sredstvo, se povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo do višine 0,43 eura za vsak prevožen kilometer«, zvišuje višino nadomestila za stroške prevoza na službeni poti z lastnim vozilom iz dosedanjih 0,37 EUR/km na 0,43 EUR/km.

Na podlagi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013; v nadaljevanju: ZDR-1) je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. ZDR-1, iz katerega izhaja delavčeva pravica do povračila citiranih stroškov pa ne določa višine navedenih stroškov, temveč v nadaljevanju napotuje na uporabo kolektivnih pogodb in internih aktov: »Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom.«

Ob tem se pojavlja vprašanje, ali je delavec glede na spremenjeno uredbo upravičen do višjih povračil? Delavec je upravičen do povračil stroškov na način in v višini, kot jih določajo kolektivne pogodbe, interni akti, itd. , uredba pa določa le zgornje zneske, do katerih je pravica neobdavčena, kar pomeni, da uredba ne prinaša avtomatizma oziroma sprememba vpliva le na tiste, ki imajo v kolektivni pogodbi ali internih aktih zapisano, da se povračilo zneska prevoza na delo obračunava v najvišjem možnem znesku, ki ga določa davčna uredba. V navedenem primeru ostaja še naprej v veljavi določilo, da se skupni strošek prevoza na delo v višini 140 EUR mesečno ne všteva v davčno osnovo, pod pogojem, da je bil delavec na delovnem mestu prisoten vsaj en dan v mesecu. V primeru, če stroški prevoza presegajo višino 140 EUR po dejanskem obračunu (število dni prisotnosti na delu) in bi pri obračunu upoštevali nadomestilo v višini 0,21 EUR za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela, se tako izračunano nadomestilo ne všteva v davčno osnovo (je neobdavčeno).

Pri izračunu je potrebno poleg števila dni prisotnosti na delu in polnih kilometrov, upoštevati še najkrajšo cestno povezavo po lokalnih ali magistralnih cestah. V primeru, če se delavec vozi na delo iz dveh ali več prebivališč, se za običajno prebivališče šteje prebivališče iz katerega se vozi na delo vsaj štirikrat tedensko in se višina nadomestila ne šteje v davčno osnovo, čeprav slednje ni najbližje mestu opravljanja dela. V primeru, ko ima delavec več delodajalcev, pa je potrebno ugotoviti kraj, iz katerega delavec dejansko prihaja na delo.

Delavec, ki ima pravico do uporabe službenega vozila v zasebne namene in mu delodajalec zagotavlja tudi gorivo, je po delovnopravni zakonodaji upravičen do nadomestila stroškov prevoza na delo in iz dela, vendar se povračilo všteva v davčno osnovo.