Zbiranje podatkov o trajnostnem poslovanju postaja nuja

Trajnostno poslovanje se zadnje čase sliši kot modni trend, a o njem govorimo že več desetletij. Okoljske analize, družbeni vplivi, standardi in certifikati niso novost. Mnogi so jih že izvajali ali pridobili, prevladovalo pa je mnenje, da je to le za velika podjetja in nekje daleč v prihodnosti. Dejstvo je, da si Evropska unija prizadeva, da bi do leta 2050 dosegla nevtralno gospodarstvo; zvišujejo se regulatorni standardi, pritiski vlagateljev v trajnostne naložbe je vse večji, povečujejo pa se tudi pritiski na podjetja. Prihajamo v obdobje, ko bodo morala podjetja izkazovati svoj trajnostno poslovanje tako z aktivnostmi, kot rezultati poslovanja.

Kako resno postaja? Predstavljate si, da greste na banko in želite kredit. In banka, poleg finančnega poročila zanj zahteva tudi podrobno nefinančno poročilo – vprašalnik o trajnostnih vidikih poslovanja družbe, ki temelji na realnih podatkih in trajnostnih ciljih v prihodnosti.

To postaja realnost. Banke se bodo začele izogibati netrajnostnim naložbam, posledično bodo odobrile manj »netrajnostnih kreditov« ter jih ponujale pod slabšimi pogoji, saj bodo dolžne poročati o strukturi portfelja, trajnostnih finančnih produktih ter se boriti tudi za svoj ugled in boljše bonitetne ocene. Ne gre za scenarij iz prihodnosti. Banke so že pričele z izvajanjem vprašalnikov ESG (Eng. Environmental, social, corporate governance), do konca leta pa želijo vse slovenske banke uvesti enotni vprašalnik ESG o trajnostnem poročanju. Napovedujejo vsebinsko transformacijo financ s ciljem, da se kapitalski toki preusmerijo v trajnostne cilje in pospeši razogljičenje gospodarstva. Evropski zeleni dogovor uokvirja trajnostne finance EU. Akcijski načrt kot osnovo izpostavlja trajnostno taksonomijo, trajnostne standarde in oznake, spodbujanje trajnostnih naložb, referenčne vrednosti za trajnost, vključevanje trajnosti v bonitetne ocene, krepitev trajnostnih razkritij, kot tudi trajnostno upravljanje podjetij. Taksonomija EU opredeljuje skupno klasifikacijo gospodarskih dejavnosti, ki bistveno prispevajo k okoljskim trajnostnim ciljem, na podlagi znanstveno utemeljenih meril. Pripravlja se celovita ureditev obvezujočih razkritij za nefinančna podjetja in finančne institucije, pri tem je v pripravi tudi širok nabor orodij v pomoč podjetjem, tržnim udeležencem in finančnim posrednikom pri razvoju trajnostnih naložbenih rešitev in preprečevanju lažnega zelenega oglaševanja. Obveznost poročanja bank se bo prenesla na komitente, tudi MSP, izključena naj bi bila le mikropodjetja. Banke želijo obvladovati tveganja na področju ESG in to na nivoju banke, kot tudi na nivoju podjetij, ob tem pa bodo sledile načelom GAR (Green Asset Ratio) – kolikšen delež portfelja je zelen. Za gospodarstvo to pomeni, da se bo moralo za dostop do financiranja prilagoditi.

Enotno trajnostno poročanje se uvaja tudi sistemsko, na nivoju EU. V nastajanju je Direktiva o trajnostnem poročanju podjetij, ki gre v smeri, da bo za podjetja, ki so podvržena reviziji (velika podjetja; MSP, ki kotirajo itd.) Evropska komisija (EC) zahtevala revizijsko ali verificirano mnenje za nefinančno poročanje, kot to že zahteva za finančno poročanje. Direktiva bo javno obravnavana predvidoma v drugem delu leta 2022. Velika podjetja opredeljujeta dva od treh kriterijev: več kot 250 zaposlenih, 40 milijonov evrov prihodkov ali 20 milijonov evrov bilančne vsote.

Postavljeni so temelji prihodnosti: evropski zeleni dogovor, trajnostno in vključujoče okrevanje po pandemiji ter gospodarstvo v dobro ljudi in prihodnosti zemlje. Na področju okolja bodo upoštevana pravila enaka kot za Evropsko taksonomijo; blaženje in prilagajanje klimatskim spremembam, omejitve na področju uporabe virov ter vode in poudarek na krožnem gospodarstvu, ohranjanju biotske raznovrstnosti in ekosistemov ter zmanjševanje onesnaževanja okolja. Na področju družbe bo fokus na delovnih pogojih, enakih priložnostih in človekovih pravicah, izhajajoč iz Evropskega stebra družbenih pravic. Pri upravljanju podjetij in družb bo poudarek v sestavi managementa in sveta oz. odbora ter njihova aktivna vloga, etiki in kulturi podjetja (ki vključuje tudi podkupnine in korupcijo), političnem vključevanju, poslovnih odnosih in spremljanju ter uporabi tveganj. Enoten sistem poročanja bo omogočil relevantne, primerljive in zanesljive podatke, ki naj bi jih podjetje poročalo v letnem poročilu. Iz direktive bodo izvzeti MSP-ji, če ne kotirajo, lahko pa se v poročanje vključijo prostovoljno. A zavedati se morajo, da bodo vseeno morali trajnostno poročati velikim podjetjem, če so vključeni v verige vrednosti (oz. kot dobavitelji) velikih podjetij ali multinacionalk. Podatki kažejo, da kar 80 % emisij podjetij prihaja iz verige vrednosti (obseg 3). EC ocenjuje, da bodo podjetja prvič poročala v letu 2024, za leto 2023.

Nič drugače ni na področju javnih razpisov. Že sedaj so podjetja, s certifikati in podobnimi dokumenti, opisovala svoj prispevek k okoljskemu, družbenemu in ekonomskemu vidiku poslovanja. V prihodnosti lahko pričakujemo, da se bo teža teh kriterijev povečevala. Učinki naložb bodo morali biti merljivi in sledljivi. Za nepovratna sredstva bo moralo podjetje prispevati k ciljem, ki jih EU naslavlja.

Ne smemo pa pozabiti še enega vidika, ki ga podjetja naslavljajo skozi trženje. Tržno komuniciranje v smeri trajnostnih poslovnih modelov in skrb za svet, družbo in okolje postaja pomembno področje. Kupci, še posebej generacija Z, pričakujejo da bodo blagovne znamke in podjetja udejanjala svoj namen, ki presega zgolj ekonomski obstoj. Kar 73 % predstavnikov generacije Z, je za trajnostne produkte pripravljeno plačati več. Za podjetja to pomeni nove poslovne modele in radikalne spremembe, saj so ti kupci dobro podučeni in ne puščajo prostora za zeleno zavajanje (greenwashing). Mladi pričakujejo več od držav kot tudi več od podjetij. Obstajajo že tožbe, kjer mladi za premalo ambiciozne načrte na področju trajnosti tožijo državo. Pomen preverjenih standardov na področju trajnostnega poročanja in sistem enotnega poročanja zato še bolj pridobiva na veljavi.

Kako hitro se prilagajajo podjetja? Mikro in mala podjetja ne sledijo dogajanju, tradicionalne panoge pa zanemarjajo to področje. Nekatere je v to potisnila dobaviteljska veriga, mnogi pa bodo ob to trčili na bankah. Okoljsko zavednih je premalo.

Obstajajo svetovni standardi na področju poročanja, ki zajemajo 7 globalnih okvirjev in standardov trajnostnega poročanja: CDP – Carbon Disclosure Project, CDSB – Climate Disclosure Standards Board, GRI – Global Reporting Initiative,    IIRC – International Integrated Reporting Council, SASB – Sustainability Accounting Standards Board, TCFD – Taskforce on Climate Related Disclosures in WEF IBC – World Economic Forum International Business Council.

Dokler ne bo vzpostavljeno poenoteno poročanje, so podjetja prepuščena trgu in lastni iznajdljivosti. Pripravila so si lastne okvirje poročanja trajnostnih ciljev in prispevkov k trajnostnim ciljem Združenih narodov (UN SDG golas). Tudi banke za zdaj uporabljajo še vsaka svoj obrazec za poročanje.

Rešitve na tem področju je začel ponujati tudi CER – Partnerstvo za trajnostno gospodarstvo. V začetku leta 2022 so predstavili priznanje »Green star« za uspešnost podjetij na poti zelene preobrazbe. Ne gre le za priznanje, saj so razvili orodje, ki omogoča pregled stanja v podjetju, strateško postavitev trajnostnih ciljev in kriterijev ter omogoča generiranje trajnostnih poročil. Priznanje, kot orodje, je prepoznalo tudi Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, saj rešuje izzive slovenskih podjetij na področju trajnostnega poročanja.

Orodje pa bo v veliko pomoč tudi tistim, ki so mislili, da je takšno poročanje nekje daleč v prihodnosti. Časa ni več, zbiranje podatkov za trajnostno poročanje bo kmalu nuja.